Prezračevalne naprave – rekuperatorji

Sodobne gradnje in izolativni materiali, ki jih uporabljamo, nam dandanes omogočajo veliko zatesnjenost prostorov. Da bi ohranili toploto v njih, obenem pa nam omogočili svež zrak, je rekuperator optimalna izbira – prezračevalna naprava z vračanjem toplote. Zrak iz nekaterih ostalih delov v vašem domu (kuhinja, kopalnica …) odvedemo preko toplotnega izmenjevalnika prezračevalne naprave v okolico. Ob tem ta odvodni zrak odda toploto zunanjemu dovodnemu zraku, ki ga nato dovajamo od zunaj preko prezračevalne naprave do bivalnih prostorov (dnevna soba, otroška soba, spalnica …). Nudimo vam rekuperatorje različnih blagovnih znamk, kot so Mitsubishi, Helios …

Zakaj prisilno prezračevanje?

Moderni in dobro toplotno zaščiteni objekti dosegajo zelo nizko potrebo po energiji za ogrevanje. Kar polovico vse potrebne ogrevalne energije potrebujemo za pokrivanje ventilacijskih izgub, torej izgub, ki nastajajo pri izmenjavi zraka. Če dobre izmenjave zraka ni, se v takih prostorih počutimo slabo, na zidovih se nabira plesen, … Prezračevanje preko rež v oknih ali z delno odprtimi okni je neenakomerno in energetsko potratno, ob tem pa skozi okna prihajajo še nečistoče, hrup in mrčes. Prisilno prezračevanje s filtracijo vhodnega zraka in rekuperacijo odpadne toplote je pri sodobnih objektih tako prej nujnost kot razkošje.

• Stalna temperature vhodnega zraka pomeni višjo kakovost bivanja.
• Stalno odpiranje in zapiranje oken ni niti udobna niti ustrezna rešitev – zahteva neprestano prisotnost in pozornost uporabnikov, količino zamenjanega zraka je nemogoče kontrolirati, zrak je nefiltriran, mogoč je vstop mrčesa.
• Niti stalno odpiranje in zapiranje oken ne bi zraka odvajalo iz servisnih (“umazanih”) prostorov.
• Prezračevalni sistem troši zanemarljivo količino električne energije za pogon ventilatorjev (50-150W), zato se ni treba bati teh stroškov.
• Zrak se na vstopu v rekuperator prefiltrira in tako zagotavlja optimalne zdravstvene razmere.
• Varčevanje z energijo pri ogrevanju in hlajenju. Sistem centralnega prezračevanja z rekuperacijo je ob subvenciji in z možnostjo samogradnje lahko le malo dražji od drugih sistemov.

Kdaj potrebujemo prisilno prezračevanje?

Vse bolj se zavedamo, da prisilno prezračevanje stanovanjskih objektov ni le izraz prestiža ali nek presežek, pač pa nekaj povsem vsakdanjega, saj nam omogoča kvalitetno bivanje znotraj naših domov. Potrebo po dodatnem prezračevanju začutimo že, ko v čisto običajnem stanovanju ali hiši zamenjamo stara dotrajana okna z novimi, energijsko učinkovitejšimi in seveda precej bolj zrakotesnimi. Že res, da lahko s takim oknom privarčujemo pri ogrevanju in nam omogoča udobno bivanju tudi v coni ob oknu, vendar se ob tem pojavi nov problem – slaba prezračenost naših prostorov. Ta problem je precej očiten, saj se že pred vgradnjo novih oken verjetno zavedamo, da pravilnika o priporočenem prezračevanju ne bomo upoštevali, saj nimamo možnosti odpirati okna vsako uro (za 5 min) ali vsaki dve uri (za 10 min). Ko gremo spat, te možnosti sploh nimamo in se lahko odločimo za delno odprto okno, kar ni nič boljše kot staro »puščajoče« okno ali pa ga pustimo zaprtega in se sprijaznimo s slabšo kvaliteto zraka. Ko so temperature zunaj neugodne (precej pod 0°C ali v poletni vročini), nam večinoma sploh ne pade na misel, da bi odpirali vsa okna v hiši enkrat na uro ali dve. Tako se sčasoma »navadimo« na slab zrak v hiši, pri čemer se ne zavedamo negativnih vplivov takega zraka na naše počutje in zdravje. Zaradi povišane koncentracije ogljikovega dioksida in zmanjšane koncentracije kisika, se slabo odpočijemo, se zbujamo nenaspani, imamo težave s koncentracijo in učenjem. Poleg koncentracije teh dveh plinov, se v zaprtih prostorih vse bolj kopičijo tudi viški vlage, ki še posebej v kombinaciji s toplotnimi mostovi predstavljajo ugodne pogoje za razvoj zidne plesni, za katero pa vemo, da ima v večini primerov škodljiv vpliv na dihala. Neprijetno posledico sodobne zatesnjenosti objektov v kombinaciji brez prisilnega prezračevanja predstavlja tudi kopičenje vonjav (kuhinja, WC, hišni ljubljenčki, …) in škodljivih plinov, ki se sproščajo ob uporabi raznih čistil in topil.

Ker o prisilnem prezračevanju razmišljamo že ob zamenjavi stavbnega pohištva obstoječih stanovanjskih zgradb, je o tem še toliko bolj smotrno razmisliti v primeru novogradnje. Tu imamo za razliko od obstoječega objekta na voljo vse možnosti za vgradnjo potrebne inštalacije, na enak način kot to naredimo z elektriko, vodo, kanalizacijo, ogrevanjem in še čim.

Če ob zamenjavi ali vgradnji sodobnega stavbnega pohištva razmišljamo tudi o prisilnem prezračevanju z vračanjem odpadne toplote, dobijo vsi ukrepi, ki vodijo v zvečanje energijske učinkovitosti objekta, svoj pravi smisel in izpolnijo naša pričakovanja. Sicer problem energijske učinkovitosti preložimo na zdravstven problem prevelike zatesnjenosti brez ustreznega prezračevanja.

Ko govorimo o prisilnem prezračevanju z izkoristkom odpadne toplote moramo imeti pred očmi tudi vse pozitivne učinke, ki nam jih ta ukrep prinaša. Zaradi dobre filtracije vstopnega zraka se znebimo raznih prašnih delcev (tudi cvetnega prahu) in nadležnega mrčesa, obenem pa poleg neugodne temperature zunaj ostane tudi hrup z ulice. Za zagotavljanje optimalne količine vlage v objektu imamo danes na voljo entalpijski izmenjevalec v prezračevalni napravi, ki na čist način ohranja vrednost vlage v vstopnem zraku na taki ravni, da v zimskem času nimamo presuhega zraka v bivalnih prostorih.

Pogoste zmote pri hišnem prezračevanju z rekuperacijo:

“Namesto prostorske klime bi hišo ohlajali kar preko hišnega prezračevalnega sistema.”

Najbolj pomembno pri tej skušnjavi je, da se zavedamo, da hišni prezračevalni sistem z rekuperacijo ni sistem za aktivno hlajenje. S tem prezračevalnim sistemom lahko poleti v nočnem času pohlajujemo preko obvoda toplotnega izmenjevalca (by-pass) ter preko zračnega ali tekočinskega zemeljskega kolektorja. Ker so količine zraka, ki jih premikamo v hišnem prezračevalnem sistemu majhne, vplivamo na temperaturo v hiši samo, če upoštevamo prezračevanje 24 ur na dan. Če bi želeli imeti takojšnji hladilni efekt, bi morali v sistem vstaviti kanalsko klimo, s katero bi zelo hitro tvegali kondenzacijo vlage na prezračevalnih kanalih, obenem pa dovajali majhne količine nezdravo hladnega zraka. Industrijski sistem, kot ga imamo npr. v poslovnih prostorih, ima zaradi večjih količin zraka precej večje kanale, ki so tudi izolirani. Ker pa v svojem domu za prezračevanje potrebujemo bistveno manjše količine zraka, poleg tega želimo sistem, ki je neslišen, ne piha, ni moteč in ima visok izkoristek vračanja toplote, ne moremo uporabljati enakih količin zraka in iste logike kot pri industrijskem sistemu.
Sodobna in dobro izolirana hiša sploh ne potrebuje aktivnega hlajenja, kot je klimatska naprava.

“Ker imamo v dnevni sobi kamin, bi preko prezračevalnega sistema želeli to toploto prenesti tudi v druge prostore.”

Podobno kot pri prejšnji dilemi, moramo tudi tu upoštevati majhno količino zraka, s katero ne moremo doseči občutnega grelnega efekta, vse do zelo visokih temperatur, kar pa ni dovoljeno zaradi fleksibilnih cevi, ki so narejene iz živilske plastike. Gibljivost je izjemno pomembna lastnost cevi, saj bistveno olajša polaganje sistema in zmanjša njegovo robustnost. Cevi so izdelane iz nereciklirane živilske plastike tudi zato, da ne oddajajo motečih vonjav, obenem pa so znotraj prevlečene z gladkim antistatičnim in antibakterijskim slojem. 
Tako lokalni vir toplote (npr. kamin) kot tudi lokalno hlajenje (kot je split klima) lahko pri nekoliko manj izoliranemu objektu prispevata k ugodni temperaturi v vseh prostorih, saj s prezračevalnim sistemom zrak po hiši premikamo . Zrak se giblje od dovodov v čistih prostorih (dnevna soba, spalnica, …) proti odvodom v obremenjenih prostorih (kuhinja, kopalnica, WC, …). Višja kot je temperatura zraka na odvodu pozimi, več toplote lahko prenesemo na hladen vhodni (zunanji) zrak. Poleti pa z nižanjem temperature na odvodu (npr. z uporabo klime), povečujemo moč ohlajanja vročega vhodnega (zunanjega) zraka. 

“Ali je potrebno nastaviti minimalno hitrost, ko gremo zvečer spat?”

Za kvaliteten počitek ne potrebujemo nič manj svežega zraka kot čez dan, zato ni dobro, da v nočnem času preveč zmanjšamo intenziteto prezračevanja. Če smo imeli čez dan obiske ali večjo potrebo po prezračevanju zaradi intenzivnega kuhanja, potem je razumljivo, da ponoči ko gremo spat zmanjšamo intenziteto prezračevanja na srednjo vrednost, nikakor pa ne pride v poštev minimum, ki je namenjen prezračevanju v naši odsotnosti, da hiša ne ustvari vonja po zaprtem in zatohlem.

“Ali lahko čez poletje prezračevalni sistem izklopimo?”

Popolni izklop prezračevalnega sistema tudi poleti ni zaželjen, saj je minimalni pretok skozi cevno inštalacijo najboljša preventiva za dobro delovanje sistema na dolgi rok. Tudi če poleti razmišljate o “odprti hiši”, so določeni prostori, če prezračevanje ugasnemo, še vedno slabo prezračeni (kopalnica, WC, utiliti, ipd.), saj čisto vseh oken v hiši vseeno ne odpremo. Poleg tega imamo tudi druge prednosti, če namesto odpiranja oken raje uporabljamo prezračevalni sistem: mrčes zadržimo zunaj, ravno tako hrup in vročino, v hišo pa vseeno dovajamo enako svež zrak, kot če bi odprli okno. V praksi se pokaže, da hišo poleti kar dosledno zapiramo, saj se želimo izogniti vročini, ki je zunaj, to pa vseeno ne pomeni, da je strogo zapiranje oken in vrat nujno za delovanje prezračevalnega sistema.

“Mi bi pa odvod iz kuhinjske nape speljali kar v prezračevalni sistem.”

Kombiniranje teh dveh sistemov preko iste prezračevalne naprave ni smiselno. Razlog je preprost in razumljiv: kuhinjska napa običajno deluje s 500 do 800 m3/h, prezračevanje za hišo velikosti 200 m2 pa največ s 300 m3/h. Tudi če bi speljali odvod iz kuhinje v prezračevalni sistem, bi ostali obremenjeni prostori ostali brez prezračevanja za čas obratovanja kuhinjske nape, če bi želeli odvesti vsaj 300 m3/h skozi napo. Največji problem pa je, da napa, ki zmore 300 m3/h ni prav učinkovita.
Ker je sodobna hiša precej bolj zrakotesna kot so bile hiše včasih, je edina prava rešitev glede kuhinjske nape, obtočna izvedba nape, ki filtrira zrak, vendar ga ne odvede iz hiše in s tem ne ustvarja tlačnih razlik. Na ta način se znebimo maščob in z oglenim filtrom tudi deleža vonjav, za odvod preostanka vonjav in vlage pa poskrbi prezračevalni sistem hiše, ki v zimskem času toploto iz kuhinje izkoristi še za ogrevanje vhodnega zraka.

“Ker imamo prezračevalni sistem, ne smemo odpirati oken.”

Odpiranje oken v sodobni hiši, ki ima vgrajen kvaliteten prezračevalni sistem z rekuperacijo, nikakor ni prepovedano. Če imate željo po odpiranju oken je to vsekakor možno, v večjem delu leta pa ni najbolj smiselno, saj odprto okno predstavlja vdor zraka s prenizko ali previsoko temperaturo, vdor hrupa, prahu (tudi cvetnega prahu), mrčesa in dežja, če pozabimo na odprto okno. Če pa na prezračevalni sistem računamo že od načrtovanja objekta, lahko pri zasteklitvah tudi precej prihranimo. Zasteklitve, ki nimajo okovja za odpiranje, so precej cenejše in tudi energetsko učinkovitejše. Dodatno pa lahko prihranite pri komarnikih, ki niso potrebni, če upoštevamo, da okna niso več prezračevalni element v sodobni stanovanjski hiši.

Težave z vlago in plesnijo v Vašem domu?

Stalen pretok zraka prepreči težave 

»Nikoli nismo imeli težav z vlago v hiši, o kakšni plesni ni bilo niti sledu. Odkar smo zamenjali okna, pa se pojavlja v skoraj vseh prostorih,« je potarnal znanec. Ni edini. Veliko lastnikov stanovanj in hiš, ki so se lotili delne energijske obnove svojega doma, se ubada s tem problemom. Z novimi okni in toplotnim ovojem je namreč stavba postala bolj zrakotesna, zato »naravnega« prezračevanja skozi zidove in špranje ob oknih ni več.

Posledici pomanjkljivega prezračevanja sta slab zrak v bivalnih prostorih in slabo počut­je, prej ali slej nam težave začneta povzročati tudi vlaga in z njo plesen. Edina rešitev je zadostno in pravilno prezračevanje. Vendat pa zgolj z odpiranjem oken težko dosežemo potrebno izmenjavo zraka. Poleg tega nam pozimi zaradi odpiranja oken in ustvarjanja prepiha iz prostorov uide preveč toplote, poleti pa je preveč vdre v notranjost. Oboje pomeni večjo rabo energije; pozimi zaradi ogrevanja, poleti zaradi hlajenja.

Zaradi službenih in drugih obveznosti nas več kot pol dneva niti ni doma, torej je že zato nemogoče, da bi z odpiranjem oken poskrbeli za zadostno prezračevanje. V praksi se tako pogosto dogaja, da so okna bodisi nenehno zaprta bodisi odprta na nagib, ko pa jih odpremo, prezračimo le sobe, medtem ko na hodnike in sanitarne prostore kar pozabimo. Ker se zrak ne izmenjuje stalno in tudi ne po vsem stanovanju, vsebuje premalo kisika, iz njega pa se ne odvaja dovolj vlage, ki jo stanovalci proizvajamo z dihanjem in opravljanjem hišnih opravil. Posledica naštetega sta slabo počutje in pojav zidne plesni, ki je škodljiva zdravju. Zamenjava starih, netesnih oken z novimi, ki zelo dobro tesnijo, je tako lahko za zdravje nevarna odločitev, če hkrati ne uredimo sistema prezračevanja. Težavo je mogoče odpraviti na več načinov, nekatere rešitve so dražje in zahtevajo večje gradbene posege, nekatere so cenovno dostopnejše in še vedno učinkovite.

Prisilno prezračevanje s filtracijo vhodnega zraka in rekuperacijo toplote iz odpadnega zraka je v zrakotesno grajenih novih hišah ali temeljito energijsko obnovljenih hišah prej nujnost kot luksuz. Ker se bodo v hiši oziroma na njej že izvajali gradbeni posegi, nekaj dodatnih posegov ne bo bistveno povečalo količine umazanije. Se bo pa zato po končanih delih zelo povečalo udobje bivanja. Prostor za rekuperator navadno uredimo v kurilnici, od tam pa je treba speljati cevi za dovod in odvod zraka do posameznih prostorov v hiši. Če hiše še nismo toplotno izolirali, lahko potekajo po zunanji strani zidov, kjer jih bosta pozneje prekrili toplot­na izolacija in fasada. Če hkrati temeljito prenavljamo tudi ogrevalni sistem in smo se odločili za vgradnjo talnega gretja, so lahko cevi prezračevalnega sistema speljane pod grelnimi ploščami. Naložba v energijsko obnovo se bo z vgradnjo prezračevalnega sistema z rekuperacijo povečala za približno 5.000 do 6.000 evrov, del zneska pa lahko investitorju povrne Eko sklad. Težav z vlago ne bo več. Nasprotno, pozimi nam lahko težave povzroča le preveč suh zrak, zato je smiselno izbrati prezračevalno napravo z vgrajenim entalpijskim izmenjevalnikom, ki bo pozimi poskrbel za zvišanje relativne zračne vlažnosti v prostorih.

Bolj preprosta in cenovno dostopnejša rešitev je vgradnja lokalne prezračevalne naprave, ki zadostuje za prostore s površino do 50 m2. Vgrajen ima velikopovršinski toplotni izmenjevalnik in dva energijsko varčna enosmerna motorja, vse skupaj pa zagotavlja več kot 75 % izkoristek. Princip delovanja je preprost: en ventilator odvaja onesnažen in umazan zrak skozi toplotni izmenjevalnik v okolico. Pri tem v izmenjevalniku odda toploto zunanjemu svežemu zraku, ki ga drugi ventilator dovaja. Pri vstopu se tako zunanji zrak segreje, ne da bi se mešal z odpadnim.

V obstoječi hiši je potrebno v zunanji zid izvrtati ustrezni odprtini (v nekaterih primerih tudi samo eno večjo), zato je to najbolj smiselno narediti pred polaganjem toplotne izolacije in izdelavo fasade. Na zunanji strani zidu se namesti masko, ki hkrati ločuje vstopni in izstopni zrak, na notranji strani pa ima naprava zračno rešetko, ki je poleg regulacije tudi njen edini vidni del. Cene za lokalne rekuperatoje se gibljejo od 380 evrov (brez DDV in montaže) dalje.

Kaj vse potrebuje vaš dom za vgradnjo tovrstnega sistema:

• Primeren prostor za prezračevalno napravo, velikost ca 1,5 x 2 m, lokacija naj ne meji na spalnice,
• zajem zraka, lahko tudi na fasadi,
• izpuh zraka, ločen od zajema zraka (da ne prihaja do ponovnega sesanja odpadnega zraka),
• debelina toplotne izolacije, v kateri potekajo kanali, naj bo vsaj 8 cm, najbolje 10 cm,
• električna vtičnica 220V,
• cevna napeljava za regulacijo, od prezračevalne naprave do dnevne sobe ali kuhinje,
• priključek f 30 – 50 mm na kanalizacijo ob prezračevalni napravi (za kondenz).

Prezračevalni sistem je sestavljen iz naslednjih delov:

• Dovoda zraka iz zunanjosti do prezračevalne naprave.
• Prezračevalne naprave s filtri in dvema ventilatorjema za sesanje zraka in distribucijo zraka po objektu.
• Razdelilca dovodnega in sesanega zraka.
• Dušilnika zvoka, takoj za rekuperatorjem.
• Razvodnih kanalov, ki so speljani pod estrihom in so običajno okrogle dimenzije premera 75 mm. Če je objekt dvoetažen, jih je najbolje speljati nad vsako betonsko ploščo.
• Da bi zrak prehajal iz bivalnih prostorov v prostore, kjer ga sesamo, moramo v vrata vgraditi prezračevalne rešetke, podžagamo vrata ali pa vgradimo rešetko v zidu (nad vrati).
• Če je v hiši predviden kamin, je potrebno do kamina speljati poseben kanal za dovod zunanjega zraka, prezračevalno napravo pa opremiti s posebno avtomatiko, ki zagotavlja, da je v notranjosti objekta vedno nadtlak, ki prepreči uhajanje dimnih plinov iz kamina v bivalni prostor.

Prezračevalna naprava dovaja sveži filtriran zunanji zrak v čiste prostore stanovanja (spalnica, dnevna soba, otroške sobe, pisarna …) in iz obremenjenih prostorov (kuhinja, WC, kopalnica, pralnica …) istočasno odvaja z vlago in vonjavami obremenjen zrak z višjo vsebnostjo CO². Ob tem ventilatorja peljeta zrak skozi toplotni izmenjevalec, kjer se na veliki površini srečujeta obremenjen zrak na eni strani lamele in svež zrak na drugi strani lamele. Na ta način ohranjamo prijetno bivalno temperaturo v objektu brez večjih temperaturnih izgub, ob tem pa se obremenjen in svež zrak nikoli ne mešata. V poletnem času s tem principom ohranjamo v objektu hlad, v zimskem času pa toploto. Ker ima toplotni izmenjevalec zelo veliko površino, se v prezračevanih prostori ohranja tudi čez 90 % energije (odvisno o prezračevalne stopnje in modela rekuperatorja). Izmenjavo toplote je možno nadgraditi s prenosom vlage preko lamel entalpijskega toplotnega izmenjevalca, ki v zimskem času vrača delež vlage (do 65 %) iz odpadnega v čist dovodni zrak, s čimer preprečimo dovod presuhega zraka. Ker ta mehanizem deluje po principu higroskopnosti polnila v lamelah (kristalinična sol) poteka prenos vlage nazaj v prostor samo pozimi. V poletnem času se temperaturna slika obrne in je zunaj bolj toplo kot v objektu, s čimer dosežemo nekaj dodatnega razvlaževanja poleti, kar je tudi zaželjeno.

Podjetje PAUL je v strokovnih krogih priznan kot kakovosten proizvajalec in razvijalec prezračevalnih naprav in ima registriranih več patentov kot katerikoli drug proizvajalec rekuperatorjev. Značilnosti naprav za prezračevanje so izjemno visoki izkoristki in inovativne rešitve. Podjetje je dobitnik najbolj prestižnih evropskih nagrad na področju prezračevanja in lastnik številnih nemških in evropskih patentov. Večina izdelkov je certificiranih s strani Inštituta za pasivne hiše v Darmštatu.

PAUL ima patentiranih tudi nekaj inovativnih tehničnih rešitev:

• patentiran plastični prenosnik toplote s šahovničnim presekom, ki mu zagotavlja učinkovitost vračanja toplote, ki ob vplivu vlage ne korodira in je zato trajen
• patentiran plastični entalpijski prenosnik iz materiala, ki vrača molekularno vlago, a je neprepusten za ostale snovi in prav tako trajen

Prezračevalna naprava z vračanjem toplote – model NOVUS 300 ima efektivni izkoristek po metodi Pasivhaus inštituta 93-94,5 %!

Rekuperatorji, namenjeni vgradnji v stanovanjske objekte, so izredno tihi in omogočajo vgradnjo tudi izven kurilnice (novus 300: 17 do 21 dB pri pretokih od 150 do 200 m³/h), hkrati so tudi energijsko varčni (novus 300: 0,24 Wh/m³).

Večina naprav omogoča zvezno asimetrično regulacijo pretokov, ki rešuje problem predgrevanja zraka in omogoča delovanje tudi v mrzlih zimskih dneh. Uporabniku prijazen in estetski TFT ekran na dotik omogoča enostaven pregled in upravljanje rekuperatorja. Vsi proizvodi PAUL zagotavljajo konstanten željen pretok zraka z regulacijo CVC (Constant Volume Control), ki bo kmalu obvezna v celotni EU.

PAUL ima največji tržni delež v Nemčiji, v letu 2011 je povečal prodajo za 38 % v Nemčiji in za 40 % v tujini. V tem letu je podjetje izdelalo že preko 35.000 patentiranih prenosnikov toplote!

Sistem prezračevanja z rekuperacijo toplote LOSSNAY.

Proizvajalec MITSUBISHI ELECTRIC je z občutljivostjo do varčevanja energije že pred 20 leti izumil in izdelal rekuperator toplote LOSSNAY, ki prenaša termično energijo izhodnega zraka na doveden svež zrak. Sistem je lahko vgrajen avtonomno ali v kombinaciji z sistemom klimatizacije.

LASTNOSTI IN PREDNOSTI Sistem LOSSNAY omogoča prenos energije iz izhodnega na vhodni zrak z do 90 % prihranka energije na letni ravni v primerjavi s tradicionalnimi sistemi prisilnega prezračevanja. Ker so izgube manjše, so manjše tudi potrebe po hlajenju oz. gretju. To omogoča uporabo grelnega oz. klimatskega sistema manjše moči, kot se uporablja pri tradicionalnih sistemih prisilnega prezračevanja, kar zmanjša tudi vrednost investicije v sistem ogrevanja oz. hlajenja. Toka odpadnega zraka na izhodu in čistega zraka na vhodu se v sistemu LOSSNAY križata, ne da bi se fizično mešala. Sistem LOSSNAY avtonomno obnavlja zrak s pravo mero vlažnosti (funkcija razvlaževanja poleti in vlaženja pozimi). Obnavljanje zraka poteka pri sobni temperaturi. Obodno (by-pass) omrežje v sistemu LOSSNAY omogoča hlajenje brez stroškov (free-cooling) v prehodnih sezonah. Sistem razen ventilatorjev nima premikajočih se mehanskih delov, zato je življenjska doba delovanja zelo dolga.

Princip delovanja

Delovanje rekuperatorja toplote LOSSNAY razumemo, če pihnemo topel zrak v tulec iz papirja; pri tem roke občutijo toploto, če pa pihnemo hladen zrak, občutimo hlad. Sistem LOSSNAY deluje po tem principu, tako, da izkorišča lastnosti papirja pri izmenjavi temperature in vlage. Osnovni element enote rekuperacije toplote LOSSNAY je toplotni izmenjevalec, izdelan iz posebnega, izredno tankega papirja, ki omogoča izmenjavo toplote in vlažnosti med vhodnim in izhodnim zrakom, istočasno pa preprečuje prehod plinov in nečistoč v zraku.

LOSSNAY predstavitev