Reference
Subvencije
Navigacija
Pošlji povpraševanje
Izračun prihrankov
Tel.: 080 88 33
    Talno gretje

    Talno gretje

    OEM:
     
    POŠLJI POVPRAŠEVANJE

    Talno gretje je najstarejši poznan sistem centralnega gretja prostorov. Tak način ogrevanja (Hipokaust) je pravzaprav znan še iz rimskih časov, kjer je bil prenosnik toplote zrak oziroma dimni plini, ki so krožili po kanalih pod hišo. Talno gretje spada v tako imenovano skupino ploskovnih ogrevanj, kjer najdemo že stensko in stropno ogrevanje. Cevi so položene v tla in toplota ogrete vode se prenaša od cevi na talno konstrukcijo in od tod na zrak v prostoru v obliki sevanja in konvekcije. Pri tleh so temperature najvišje in proti stropu padajo, temperaturni profil po višini prostora pa je najbližji idealnemu. Stara modrost pravi: "Tople noge, hladna glava."

     

    Uporaba plastičnih cevi za talno gretje ima veliko prednosti pred jeklenimi ali bakrenimi. Problemi zaradi raztezanja in krivljenja cevi ter samega načina polaganja so manjši. Pomembno je vedeti, da imata na življenjsko dobo plastičnih cevi velik vpliv notranji tlak in UV žarki. Praviloma velja, da je pri nižjih temperaturah ogrevane vode njihova življenjska doba daljša, vpliv UV žarkov pa zmanjšujejo različni dodatki pri izdelavi cevi. Opozoriti velja na vpliv difuzije kisika pri plastičnih ceveh. Kisik iz okolice prodira v notranjost cevi, se veže na ogrevalno vodo in se nato izloča na kovinskih delih instalacije (kotli, razdelilniki itd), kjer povzroča korozijo. Večina proizvajalcev je našla rešitev z vgradnjo posebnih, za kisik nepropustnih ovir v steno cevi. To so lahko aluminijeve folije ali pa po posebnem postopku izdelane večplastne stene cevi. Temu vplivu se lahko izognemo tudi z dodajanjem različnih kemičnih dodatkov v vodo.

     

    Način oddajanja toplote pri talnem gretju je bistveno drugačen kot pri raditorskem ogrevanju. Topla ogrevalna voda, ki kroži po ceveh, v tleh oddaja toploto estrihu. Ta nato skoraj vso toploto oddaja s sevanjem, le majhen del odpade na konvekcijo. Pri tleh so temperature najvišje in proti stropu padajo, temperaturni profil po višini prostora pa je najbližji idealnemu.

     

    Ker je grelna površina razmeroma velika, je temperatura tal lahko nižja (26 do 28 °C). Maksimalna dopustna temperatura tal znaša 29 °C, kar omejuje tudi maksimalno toplotno oddajo v prostor na 100 W/m2. Gibanje zraka v prostoru je minimalno, zato je tudi kroženje prahu v prostoru manjše. Občutek ugodja je opazen zlasti takrat, ko sedemo na tla. Če z roko otipamo ogreta tla, dejansko ne čutimo, da so topla temveč čutimo, da niso hladna! Toplotno ugodje je večje, ker so temperature sevanja nižje, kot pri ogrevanju z radiatorji.

     

    Zaradi ugodnega temperaturnega profila v prostoru, je tako temperatura zraka lahko nižja za 1 do 2 °C, kar pomeni od 6 do 12 % prihranka pri energiji.

     

    Radiatorji zasedejo prostor fizično in optično. Dejansko zavzamejo veliko večjo površino prostorov, kot si predstavljamo na prvi pogled. Tako radiator dolžine enega metra zasede najmanj 1 m2 funkcionalnega prostora, pri tem pa moramo upoštevati še vse omejitve zaradi načina oddaje toplote. Ne smemo jih zakrivati, pred njih postavljati pohištva, sobnih rastlin ali druge opreme.

     

    Talno gretje ima v tem primeru zagotov prednost, saj je nevidno. Polagamo ga lahko po celotnem tlorisu prostora, ne glede na razporeditev pohištva. Cevi lahko polagamo pod kad ali kabino za tuširanje, vodimo okoli sanitarij, ... Drži pa, da moramo pri montaži sanitarnih elementov (školjka, bide), ki se pritrdijo s privijanjem v tla, biti zelo pozorni in previdni. Mesto, kjer bodo ti elementi pritrjeni moramo poznati že pred polaganjem talnega gretja. Le na tak način se bomo izognili popravilu komaj položenega talnega gretja.

     

    Pri strokovnem oziroma pravilnem načrtovanju so prednosti talnega gretja pred radiatorskim sledeče:

     

    • temperaturni profil je blizu idealnega,
    • blaga klima,
    • kroženje prahu v prostoru je manjše zaradi manj intenzivnejšega kroženja zraka,
    • toplotna vztrajnost je velika,
    • primerno je za ogrevanje prostorov, ki so stalno v uporabi,
    • temperature ogrevalnega medija so nižje, prav tako so nižje njegove toplotne izgube,
    • temperatura zraka v prostoru je lahko nižja, ker se zaradi sevanja obodnih površin povečuje občutena temperatura,
    • večja je uporabna stanovanjska površina, ker v prostorih ni ogreval.

     

    Talno gretje in parket

     

    Pri polaganju parketa na ogrevani estrih pri talnem gretju je potrebno upoštevati nekaj osnovnih pravil. Temperatura ogrevane vode je od 25 do 35 °C, medtem ko običajna temperatura na površini tal v bivalnih prostorih znaša 25 °C in 30 °C v drugih prostorih. Za polaganje lesenega poda na ogrevani estrih lahko uporabljamo, razen klasičnega parketa, še lamelnega ter panelne in laminatne parkete (pode).

     

    Toplotna upornost lesenega poda je odvisna od debeline lesa, načina polaganja in od vrste lesa. Lepila, ki jih uporabljamo za polaganje parketa izberemo glede na tip estriha (cementni ali mavčni).

     

    V času kurilne sezone, posebej pri previsoki temperaturi površine tal in premajhni zračni vlažnosti, se na površini parketa pojavijo razpoke - reže. Vzrok za to pa običajno ni slaba kakovost parketa. Lahko ga  preprečimo tako, da vzdržujemo konstanto klimo v prostoru (18 do 21 °C, relativno vlažnost med 50 in 60 %, temperatura tal pa naj ne preseže 25 °C). V primeru, da prostor slabo prezračujemo, je v času ogrevanja lahko brez dodatnega vlaženja relativna vlažnost le okoli 20 - 35 %, zato je uporaba ustreznih vlažilnikov prostora nujna.

     

    Pred polaganjem parketa je potrebno preveriti vlago v estrihu. Maksimalna dovoljena vlažnost cementnega estriha za polaganje parketa je 1,7 % do 2 % in 0,2 % za mavčni estrih. Da te pogoje dosežemo, moramo estrih, ko doseže določeno trdnost, vsaj 2 do 3 tedne ogrevati z ogrevno vodo, ki ima temperaturo približno 35 °C. Ogrevanje izključimo 2 do 3 dni pred polaganjem parketa. Po polaganju parketa ogrevanje ponovno vključimo, ter ga povečujemo približno 3 do 5 °C na dan, dokler ne dosežemo temperature načrtovanega ogrevalnega režima. Pri uporabi lepil na vodni disperziji naj ogrevalni sistem deluje nekaj dni, preden začnemo brusiti parket. Pri lepljenju je potrebno biti pozoren, da deščic ne zlepimo na robovih.

     

    Da se izognemo nastajanju razpok v parketu je bolje, da poda ne pokrivamo s težkimi preprogami in drugimi materiali, ki so dobri toplotni izolatorji. Potrebno je vzdrževati primerno relativno vlažnost zraka (50 do 60 %), kar zagotavlja potrebno ravnotežje vlažnosti lesa in primerne bivalne pogoje.

     

     


     

    NAROČI SVETOVANJE POŠLJI POVPRAŠEVANJE ENERGIJSKE NALEPKE